Isti dan, ko sem se odločila, da bo elektroerozija nekaj, s čimer se ne bom ukvarjala, ker ni to zame, sem tudi povedala možu, da bo vedel. Kar je pomenilo, da kakršnakoli vprašanja in pogovor takoj naslovim nanj. Sicer je bilo to že bolj ali manj ustaljena praksa, ampak vseeno sem se pa sem in tja o tem pogovarjala s sinom. Kar je pomenilo, da se je verjetno že malce navadil na to in za vsak primer bolje, da predam to informacijo naprej.
Res je dober občutek, ko se človek odpove nečemu, kar ga niti najmanj ne veseli. Ne vem, kako nisem videla že prej, da me elektroerozija prav niti najmanj ne veseli. Bom pa seveda spoštljiva do tega, da sin ne bo imela takega občutka, saj vem, da to ne bi bilo dobro. Res sem želela maksimalno podpirati to, kar on študira, ampak žal ne gre. Bom pa vsekakor podpirala vse drugo tudi s svojimi interesi, saj so mi športi, s katerimi se ukvarja zelo domači. Plezanje, fitnes, kolesarjenje je vse, kar jaz tudi počnem. Včasih greva celo skupaj kam. Mož namreč ni najbolj vešč v tem. Sem in tja gre zraven, ampak zelo redko. Raje hodi v hribe. Tega pa jaz ne maram, kaj preveč. Ne vem, zakaj v resnici. Nikoli me ni potegnilo v ta življenjski stil Verjetno iz podobnega razloga kakor elektroerozija, če dobro pomislim. Vem, da to obstaja, sem in tja mi je všeč, kaj več od tega se pa ne zgodi v mojem interesu. Morda so vseeno hribi malce bolj zanimivi kakor elektroerozija, ker sem in tja celo grem na izlet in dejansko uživam. Ampak vseeno grem pa mnogo raje na kolo, ker se tam dogaja precej več dinamike.
Vseeno je to kar pozitivna novica, kljub temu da deluje, da ni, saj se ne bom mučila s tem, da razumem kaj je elektroerozija in vsi so to čisto lepo sprejeli. …