Embalaža me je začela bolj zanimati pred nekaj leti, ko sem se prvič resno lotila zmanjševanja količine odpadkov doma. Prej sem jo jemala kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar odpreš, uporabiš, vržeš stran. A ko sem enkrat začela bolj pozorno opazovati, koliko embalaže vsak dan prinesem domov, sem bila šokirana. Vsaka plastenka, vsaka vrečka, vsaka plastična posodica… vse skupaj se je hitro nabralo.
Najbolj me je prešinilo tisti dan, ko sem hotela vse odpadke iz enega tedna spraviti v en sam koš. Hitro sem ugotovila, da embalaža zavzame največ prostora. In še več, velik del te embalaže ni bil za reciklažo. Papir s plastjo voska, plastika z ostanki hrane, embalaža, ki je izgledala kot papir, a je imela notranjo plast aluminija… Zmeda, frustracija in jeza.
Začela sem brati, raziskovati alternative in predvsem spraševati trgovce. V trgovini sem postala tista tečna stranka, ki sprašuje, če lahko vzame sir v svojo posodico, če imajo tudi možnost brez plastičnega ovoja, če se da kruh dobiti brez dodatne vrečke. Na začetku sem se počutila neprijetno, ampak kasneje mi je postalo skoraj v izziv. In še več, nekateri prodajalci so mi začeli dajati pohvale, da jih spomnim, kako pomembna je tudi njihova vloga.
Embalaža me je naučila, da se male spremembe začnejo pri meni. Ne morem spremeniti sistema, lahko pa vplivam na svojo porabo. In morda s tem spodbudim še koga. Zdaj izbiram izdelke z manj embalaže, podpiram lokalne ponudnike, ki ponujajo refil sisteme, in si večino stvari pripravljam sama. Vem, da to ni rešitev za vse, a vsakič, ko grem mimo zabojnika z embalažo in vidim, da je moj prazen, se nasmehnem. Vsaj nekaj sem naredila prav.
Z leti sem ugotovila, da embalaža ni le fizičen odpadek, ampak tudi simbol naše potrošniške miselnosti. Pogosto kupujemo stvari zaradi videza, ne potrebe. Ko to ozavestiš, začneš razmišljati drugače, bolj premišljeno, bolj odgovorno.