Ko sem bila majhna smo živeli blizu italijanske meje. Kar je seveda pomenilo, da smo pogosto nakupovali preko meje. Kot majhna deklica sicer nisem pila kave, sem pa videla kako so v njej uživali moji starši. Po kosilu sta imela prav poseben obred, mama je iz omare vzela kafetiero Bialetti, skuhala kavo in potem sta si vzela pol ure samo zase. Otroci smo se spoštljivo umaknili, onadva pa sta v miru popila kavo in zraven pokramljala.
Verjetno tudi zaradi teh spominov obožujem dobro kavo, obožujem predvsem čas, ki si ga vzamem, ko jo pijem. Sedaj sem poročena, z možem imava tri otroke in tudi midva si po kosilu vzameva dragocene pol ure za kavo. Možu sem enkrat pripovedovala svoje spomine, predvsem kako mi je ostalo v spominu, da je pisalo Bialetti na kafetieri.
Pred dvema letoma je prišel domov vesel in nasmejan, v roki je nosil škatlo s pentljo. Vprašala sem ga, za koga je to darilo, saj nihče nima rojstnega dne, pa tudi božič je še daleč. Rekel je, da je darilo zame, ker tako lepo skrbim za našo družino in ker me ima še vedno rad. Ganjena sem odprla škatlo in v njej je bila kafetijera Bialetti in tudi kava Bialetti. Potočila se nekaj solzic sreče in bila sem res neizmerno vesela. Dobila sem čisto svojo kafetiero Bialetti in bila je točno takšna kot se je spomnim iz otroštva. Takoj sem nama skuhala kavo, zraven pa ponudila najine najljubše piškote.
Naslednji vikend sta na obisk prišla moja starša. Komaj sem čakala, da postrežem s kavo. Po kosilu sem jih povabila na vrt in se umaknila v kuhinjo. Na pladenj sem zložila, skodelice, sladkor, mleko in sveže pečene kolačke in to odnesla na vrt. Nato sem se vrnila v kuhinjo in prinesla kafetiero Bialetti, ki jo je moja mama takoj opazila. Videla je kako sem vesela, da imam tudi jaz svojo Bialetti kafetiero.…
