Naš kolesarski vikend je postregel z kar nekaj zanimivimi dogodivščinami in obilico smeha ter zabave. Izstopa dogodek, ki se nam je pripetil na enem izmed postankov, da se malo okrepčamo z malico, ki smo jo prinesli seboj.
V kasnejšem potopisu smo jo poimenovali električni pašni pastir. Naša dobro načrtovana pot je prvi dan predvidela tri malo daljše postanke oziroma odmore, da malo spočijemo naše noge in se okrepčamo. Prva dva postanka sta minila brez posebnosti, prvi je bil na vrhu majhnega griča s pogledom na zeleno reko pod nami, drugi pa na njenem peščenem obrežju nekaj deset kilometrov višje ob njenem toku. Prav fascinantna je ta njena zelena barva, kot, da bi nekdo na njenem izviru vlival turkizno zeleno barvo v njo, le malokdo pa ve, da je ta barvan zaradi njenega posebnega dna. Prelepo v glavnem in prava paša za oči. Zadnji postanek, le nekaj kilometrov pred ciljem prvega dne, pa je poskrbel, da smo, sicer vsega hudega vajeni prijatelji, bežali kar so nas nesle noge in zraven potiskali kolesa, saj ni bilo časa in tudi teren je bil neraven, da bi sedli na kolo in začeli pedelirat. Tudi tretji postanek je bil skrbno načrtovan in izbran kraj je bil kot nalašč prijeten za počitek.
Pa je radovednost enega izmed prijateljev bila prevelika in smo se odpravili na travnik malo višje, zaradi prelepega drevesa na vrhu hriba. Dostop na ta travnik je omejeval električni pašni pastir, ki je bil pod napetostjo, na njem pa tabla z napisom nevarnost, ki nam je dala še dodatnega adrenalina. Preskočimo električni pašni pastir in pod krošnjo drevesa v tišini malicamo. Naenkrat pa zaslišimo topot kopit, pod nami zagledamo čredo bikov kako hiti proti nam, spogledamo se, hitro pospravimo naše stvari in urno zbežimo v nasprotni smeri.
Topot pa je vse bližje, električni pašni pastir pa vedno dalje, med begom zgubimo kar nekaj stvari in še v zadnjem hipu čez električni pašni pastir vržemo kolesa in nahrbtnike ter sami zlezemo na drugo stran, na varno.…