Zavedati se je potrebno, da skozi življenje doživimo različne dogodke, nekateri so lepi, nekateri manj lepi in nekateri žalostni. Ljudje smo čustvena bitja in hitro se nas stvari dotaknejo in hitro stres načne naše telo. Če bi mene vprašali, bi moral vsak človek vsak dan eno uro posvetiti samo sebi. S čim bi se ukvarjal je njegova stvar, samo da je nekaj kar mu bo pomagalo premagati stres. Najbolj zanimivo je, da mislimo, da zmoremo ogromno in se niti ne zavedamo, da je stres že pričel uničevati naše telo, ker si enostavno ne priznamo. To pa vodi v izgorelost in bolezni se začnejo.
Najbolj sem sama pri sebi jezna na to, da sem vedno živela v vati, ničesar si nisem upala, vedno sem bila skrita in sem se izogibala problemov, nikoli me nihče ni pripravil, da je življenje različno, dokler nisem bila uničena pri 40 ih letih in moje telo ni imelo več moči, da se bori. Kaj bi dala, da bi stres doživela, kot mlada, saj bi se takrat znala obraniti in bi moje telo pripravila in bi tako sedaj v teh letih skrbno skrbela za svoje telo. Tako pa sem sedaj bila živčna razvalina.
Moje telo ni bilo več mlado, bolezni so se pričele, ker je stres naredil svoje. No, pa sem se vzela v roke. Priznam, da mi ni bilo lahko. Toliko sprememb, ki sem jih morala narediti, poslušati sem morala samo sebe, enostavno sem morala nehati misliti, kaj si drugi mislijo in se usmeriti v sebe. Sedaj sem zdrava, stres je premagan z novim razmišljanjem, telovadbo in hobijem za risanje.
Če danes pogledam nazaj, sem verjetno morala prehoditi to pot, da sem danes to kar sem. Hvala bogu stres pri meni še ni naredil hujše škode in sem ga še zadnji čas pregnala iz sovjega življenja. Danes se počutim v svojem telesu lepa in popolna.